Vasica dolgovratk Karen
Če jih slikaš, je zaželjeno, da potem pri njih tudi kaj kupiš
Punce začnejo nositi "ovratnice" s petimi leti
Pranje posode v bližnjem potoku
Delo na polju, oz. na hribu
Iz vasi se odpravimo peš proti džungli. Pot začnemo po strugi potoka v katerem trenutno ni vode (sušno obdobje), nato pa se odpravimo po strmi »bližnjici« do vrha hriba s pogledom na dolino, kjer je Mae Hong Son in na vrhove, ki so že na drugi strani meje v Burmi. Spust v dolino je bil še bolj adrenalinski, saj smo se spuščali po še strmejšem terenu, kot vzpenjali. Cela pot je bila več ali manj neprehodna (še dobro, da je Chan vzela s sabo mačeto) in polna pajčevine. Zadnji del spusta je bil spet po potoku, v katerem je bila voda :). Dejansko v 5 urah prebijanja skozi džunglo nismo videli nobene živali razen orjaške kobilice, orjaškega metulja, na stotine pajkov in luknjo od tarantele :). Sledi od živali je sicer bilo veliko - zanimivo je, da je Chan te sledi zakrivala pred lovci. Tudi kač bi naj bilo ogromno, vendar žal nismo naleteli na nobeno – očitno smo preveč lomastili.
Malo gore
Malo dole
Malo poziranja
Vrhunec trekinga je bilo kosilo. Ustavili smo se pri vodičkinem bratu, v hišici ob robu gozda, kjer smo se »razkomotili« na prašnatih bambusovih tleh brez stolov in mize. Povrhu vsega se je bilo treba sezuti (pri Tajcih je sezuvanje pred vstopom v hišo sicer navada), čeprav je na bambusu bilo za slab centimeter zemlje in praha.
Hiša vodičkinega brata
Chan je iz nahrbtnika vzela vnaprej skuhano vegetarijansko kosilo - zapakiranim vrečicam kar ni bilo konca. Poleg riža je pripravila vsaj 8 vrst omak oz. prilog, vse po domačih receptih plemena Shan. Jedli smo seveda z rokami, ki smo si jih pred kosilom na hitro umili v vodi iz škafa in brez mila seveda. »I will now teach you how to eat sticky rice … « je rekla Chan (roko namočiš v eno izmed omak, maščobo razmažeš po prstih, odtrgaš kos zlepljenega riža in narediš kroglico, ki jo poješ skupaj s prilogo) in smo začeli jesti. Jedla je predvsem ona, saj omake niso bile ravno okusne, dodaten zadržek pa je seveda bila tudi higiena. Alenka je prisegala predvsem na kuhan riž in hrustljavo zapečeno sojo. Po kosilu nam je gostitelj postregel še s čajem iz bambusovih skodelic. Kljub vsem strahovom sva preživela brez kakršnekoli slabosti ali driske.
Težko pričakovano vege kosilo je bilo razočaranje
Kuhanje čaja za po kosilu
Čaj iz bambusovih skodelic
Treking smo nadaljevali med riževimi polji, obkroženimi z džunglo, se ustavili pri kakšni hiški, na koncu pa prečkali reko Pai z dolgorepim čolnom brez prižganega motorja :) (to je bil nateg, saj sva mislila, da se bomo peljali vsaj kakšen kilometer, na koncu pa smo prečkali reko pravokotno z veslom …).
Riževa polja
Soseda pazi na otroke, medtem ko so ostali na polju
Reka Pai
Naš dolgorepi čoln
Kopanje peska - najprej se s kanto potopijo v reko, naložijo pesek na čoln in raztovorijo ob obali
Na koncu sva s trekingom celo bila zadovoljna – preživela sva brez prebavnih motenj, pa še malo sva zašvicala pri hoji v hrib po dolgem času.
Zvečer si ogledava še božično predstavo pred templjem ob jezeru in si privoščiva božično večerjo – pico. Po vseh pripetljajih si nisva upala reskirati :).
Božična predstava ...
... in večerja
